jacidesign

SAMO ŠE ENO NOČ (nadaljevanje)

Potem pa je le nekdo vstopil. Brez pozdrava, brez zgovorne kretnje, le vstopil. Ves urejen, z zanimivimi potezami, nekako črno skrivnosten. On, ki ga nisem poznala, a vendar sem imela občutek, da je tu ob meni že ves ta čas, da je nekdo, nekaj, kar brez vsakršnega dvoma sodi k meni, mi pripada, je košček sestavljanke v mojem mozaiku.

"To noč ostanem pri tebi." je rekel.
"Kdo pa sploh si?" sem bila presenečena.

"Prišel sem, ker vem, da ne boš zmogla sama, ker tudi jaz ne bom zmogel vsega sam. Skupaj sva močna. Saj me boš spoznala. Čar je v tem, da ne veš vsega takoj, ampak da odkrivaš nitko za nitko, postopoma spoznavaš. Drugače življenije ni razburljivo, ni tiste sladke, vznemirljive skrivnosti, ki bi te gnala naprej, ki bi ti dala vedeti, da je prav ona tisto - smisel tvojega življenja, tvojega obstoja. Če vse izveš prehitro, se naveličaš.

"A ti sploh veš, kdo si, se poznaš? Si ti sploh ti, sem jaz sploh jaz, mogoče pa si ti jaz ... Vsi smo vse in vsi smo eno. Midva sva se začela zavedati smisla. Nisva le fizični bitji - to veva, ker vse skupaj, vsi skupaj smo le brilijantna ideja. Vsi smo sestavljeni iz enakih drobnih delcev, vsi smo ena snov, le energije so drugačne, bistvene.

Kamen je pač kamen in če ga zdrobiš nastane več kamenčkov, ti pa so še vedno kamen. Prav tako je z nami.

Si si kdaj predstavljala vesolje, to neznansko globino niča? To veliko gmoto, to brezmejno neskončnost. Kaj je tam, kjer se konča? Se sploh kje konča?

Nič ni končnega, nič zagotovo dorečenega. Vse se vrti - Zemlja, vsi mi in vesolje. Nič ni stalnega, je le neskončno gibanje, nihanje energij, odmiranje, obnavljanje ...

Celoten sklop poganja neko neuničljivo kolo, reciva temu bog, neka višja sila, neutrudni perpetuum mobile, ideal, ki se ga ne da ustaviti, ne ustvariti, edini, edini vsemogočni. Ostalo so majhna kolesca, tudi midva in čeprav majhna, imava moč, da spremeniva smer. Ponudiva pomoč višji biti, ker v nasprotnem primeru nam grozi polom, hreščanje in lomljenje kolesc.

Vse, kar so naju do sedaj naučili je racionalno, strogo dokazano - kup teorije. To imava. Na to je treba sedaj pogledati skozi drugo oko - notranje. Svet je treba spoznavati tako, da si pokriješ svoje "fizične" oči. Na začetku ni seveda nič, potem pa se kar naenkrat začne odpirati. Moč je v nas, svetloba je v nas, skupaj jo bova skušala najti. Svet je treba uglasiti kot instrument, šele potem bo lahko zazvenel v pravi harmoniji.

Pospraviva zdaj to tvojo sobo, začutiva tu, tu pri sebi."

Hlastno sva grabila knjige in jih postavljala na police, zlagala razsute liste in misli so se umirjale. Ko sva končala, se je po prostoru začela širiti prijetna toplina, domačnost, urejenost, ... Občutila sva olajšanje. Na naju ni nič več "pritiskalo". Vse je na svojem mestu. In tudi midva sva ... Zdaj lahko začneva.

Počutim se kot prerojena. Začutila sem svoje ponovno rojstvo in kot da ga čutim prvič. Vse je tako nedolžno, sveže in lepo ...

<3