jacidesign

SAMO ŠE ENO NOČ

(napisano julija, 1999, najdeno letos in prepisano danes :))

Ko je človek tako zelo sam, samcat, osamljen, da čuti tišino in sliši črvička v lesu, mu ne preostane drugega, kakor da se zateče nekam drugam, v nek svoj svet. Prisluhne svoji trpeči duši, svojemu strtemu srcu in obupano grabi po raztreščenih koščkih svojega življenja ter jih skuša vsaj za silo zlepiti skupaj.

So pa ljudje, ki se vdajo nenehni naglici in hrupu vsakdanjika, ki hodijo po svetu s pokritimi očmi, ki se bojijo biti včasih sami s seboj ... Ne poznajo oziroma nočejo poznati stisk drugih ljudi, svoje strahove pa potiskajo nekam globoko, globoko, daleč stran ... So kot zombiji, kot pobarvane lesene lutke, ki se pustijo voditi in premikati. Noben njihov gib ni hoten, kaj šele naključen. Vse in vsi so podrejeni neki višji sili, neki klišejski miselnosti. Vendar kako se iztrgati iz tega strašnega objema?

Tako sama spet nekega večera sedim v svoji "kavarnici" - tako pravim tej svoji izbici, ki me navdaja s toplino ... Ob opojno dišeči kavi, obdana s tihim, radovednim pohištvom.

Dovolj imam sveta, življenja, vse je zame le še muka. Zaprem vsa vrata, okna, zagrnem težke rdeče zavese in izčrpana omahnem na tla.

"Tako, sedaj mi nihče nič več ne more!" Nisem se pa zavedala, da sem tam še jaz..., jaz, ki sem prav tako človek in da sem sama sebi še najbolj nevarna, da sem bila sama sebi še največji sovražnik, prijatelj bolj redko ...

Sedim iz oči v oči resnici nasproti, zavarovana pred vsemi, zaprta pred svetom, ujeta v kletki spoznanja. Prišel je ta trenutek, ker enkrat le pride ... Če si ne vzameš časa zase, ko ga potrebuješ, se enkrat zlomiš.Takrat si primoran, da razčistiš sam s sabo, da se ošteješ, da si oprostiš ...

Res sem brez volje, elana za življenje, na dnu. Čutim, da padam, še padam. Vedno znova sem odkrila, da ko enkrat začneš padati, je najbolje, da padaš toliko časa, dokler se pod tabo podira. Nima pomena ustaviti se nekje na trhlih tleh, na majavih stenah svoje "stolpnice" ...  najboljše je enkrat opraviti s tem, podreti, kar je slabega, tako da stojiš na močni, trdni podlagi in te ni strah narediti novega koraka. In potem začneš graditi, počasi a vztrajno zbiraš opeke svojih dejanj. Kolikor je človek "močan" sam, toliko močne so vezi med gradniki, toliko močna je tvoja "stavba", tvoje "obstajanje".

Ko dokončaš nadstropje, živiš v njem in gradiš naslednje. Vsako leto si višje. Nikoli pa ne smeš pozabiti na nadstropja pod seboj, zakaj, prav ona so tista, ki so ti dala zdajšnji razgled. Ko končaš, ko narediš streho, ko čutiš, da si v življenju naredil vse, za kar si bil tokrat poslan, lahko zadovoljno in ponosno izstopiš, zapustiš vse, vse, ker tvojo "hiša" stoji in je nekaj, kar ti je uspelo ustvariti s svojo močjo.

Pa SANJE, sanje so lahko največ, kar imaš, da sanjaš svoje cilje, da si kot otrok, ki gradi gradove v peskovniku, lovi milne mehurčke, plešoče v zraku in se iskreno zareži ob pogledu na košček čokolade. Ker če sanjaš - zaupaš, ustvarjaš - živiš, ker v sanjah si volja, si moč, si, ker preprosto si. Če bi svet le stvaren bil, bi že zdavnaj nas ubil ...

Dokler si otrok - živiš, takoj ko "odrasteš" - ne živiš več. Ujameš se v brezizhodno mrežo egoizma, otopelosti, počasnega tonjenja v pozabo. Ko imaš pred seboj le še skrb za preživetje, dolgočasen vsakdanjik, dvojno moralo ..., ko v življenju za nič nisi več hvaležen, ko te nič več ne preseneti, presune, razveseli, razžalosti ... Nisi se več sposoben predati naključjem, pozabiti na čas in se prepustiti trenutnim radostim.

Dolgo sem se presedala sem ter tja in se ukvarjala s takšnimi in drugačnimi mislimi, predajala vsem mogočim občutkom čim bolj živo, čim bolj doživeto, neponovljivo.

Potem pa je le nekdo vstopil. Brez pozdrava, brez zgovorne kretnje, le vstopil. Ves urejen, z zanimivimi potezami, nekako črno skrivnosten, on, ki ga nisem poznala ...

se nadaljuje :)

naj vaša srca žarijo in miren večer želim <3