torek, 13. november 2012
sreda, 7. november 2012
petek, 2. november 2012
SAMO ŠE ENO NOČ (nadaljevanje)
Potem pa je le nekdo vstopil. Brez pozdrava, brez zgovorne kretnje, le vstopil. Ves urejen, z zanimivimi potezami, nekako črno skrivnosten. On, ki ga nisem poznala, a vendar sem imela občutek, da je tu ob meni že ves ta čas, da je nekdo, nekaj, kar brez vsakršnega dvoma sodi k meni, mi pripada, je košček sestavljanke v mojem mozaiku.
"To noč ostanem pri tebi." je rekel.
"Kdo pa sploh si?" sem bila presenečena.
"Prišel sem, ker vem, da ne boš zmogla sama, ker tudi jaz ne bom zmogel vsega sam. Skupaj sva močna. Saj me boš spoznala. Čar je v tem, da ne veš vsega takoj, ampak da odkrivaš nitko za nitko, postopoma spoznavaš. Drugače življenije ni razburljivo, ni tiste sladke, vznemirljive skrivnosti, ki bi te gnala naprej, ki bi ti dala vedeti, da je prav ona tisto - smisel tvojega življenja, tvojega obstoja. Če vse izveš prehitro, se naveličaš.
"A ti sploh veš, kdo si, se poznaš? Si ti sploh ti, sem jaz sploh jaz, mogoče pa si ti jaz ... Vsi smo vse in vsi smo eno. Midva sva se začela zavedati smisla. Nisva le fizični bitji - to veva, ker vse skupaj, vsi skupaj smo le brilijantna ideja. Vsi smo sestavljeni iz enakih drobnih delcev, vsi smo ena snov, le energije so drugačne, bistvene.
Kamen je pač kamen in če ga zdrobiš nastane več kamenčkov, ti pa so še vedno kamen. Prav tako je z nami.
Si si kdaj predstavljala vesolje, to neznansko globino niča? To veliko gmoto, to brezmejno neskončnost. Kaj je tam, kjer se konča? Se sploh kje konča?
Nič ni končnega, nič zagotovo dorečenega. Vse se vrti - Zemlja, vsi mi in vesolje. Nič ni stalnega, je le neskončno gibanje, nihanje energij, odmiranje, obnavljanje ...
Celoten sklop poganja neko neuničljivo kolo, reciva temu bog, neka višja sila, neutrudni perpetuum mobile, ideal, ki se ga ne da ustaviti, ne ustvariti, edini, edini vsemogočni. Ostalo so majhna kolesca, tudi midva in čeprav majhna, imava moč, da spremeniva smer. Ponudiva pomoč višji biti, ker v nasprotnem primeru nam grozi polom, hreščanje in lomljenje kolesc.
Vse, kar so naju do sedaj naučili je racionalno, strogo dokazano - kup teorije. To imava. Na to je treba sedaj pogledati skozi drugo oko - notranje. Svet je treba spoznavati tako, da si pokriješ svoje "fizične" oči. Na začetku ni seveda nič, potem pa se kar naenkrat začne odpirati. Moč je v nas, svetloba je v nas, skupaj jo bova skušala najti. Svet je treba uglasiti kot instrument, šele potem bo lahko zazvenel v pravi harmoniji.
Pospraviva zdaj to tvojo sobo, začutiva tu, tu pri sebi."
Hlastno sva grabila knjige in jih postavljala na police, zlagala razsute liste in misli so se umirjale. Ko sva končala, se je po prostoru začela širiti prijetna toplina, domačnost, urejenost, ... Občutila sva olajšanje. Na naju ni nič več "pritiskalo". Vse je na svojem mestu. In tudi midva sva ... Zdaj lahko začneva.
Počutim se kot prerojena. Začutila sem svoje ponovno rojstvo in kot da ga čutim prvič. Vse je tako nedolžno, sveže in lepo ...
<3
Potem pa je le nekdo vstopil. Brez pozdrava, brez zgovorne kretnje, le vstopil. Ves urejen, z zanimivimi potezami, nekako črno skrivnosten. On, ki ga nisem poznala, a vendar sem imela občutek, da je tu ob meni že ves ta čas, da je nekdo, nekaj, kar brez vsakršnega dvoma sodi k meni, mi pripada, je košček sestavljanke v mojem mozaiku.
"To noč ostanem pri tebi." je rekel.
"Kdo pa sploh si?" sem bila presenečena.
"Prišel sem, ker vem, da ne boš zmogla sama, ker tudi jaz ne bom zmogel vsega sam. Skupaj sva močna. Saj me boš spoznala. Čar je v tem, da ne veš vsega takoj, ampak da odkrivaš nitko za nitko, postopoma spoznavaš. Drugače življenije ni razburljivo, ni tiste sladke, vznemirljive skrivnosti, ki bi te gnala naprej, ki bi ti dala vedeti, da je prav ona tisto - smisel tvojega življenja, tvojega obstoja. Če vse izveš prehitro, se naveličaš.
"A ti sploh veš, kdo si, se poznaš? Si ti sploh ti, sem jaz sploh jaz, mogoče pa si ti jaz ... Vsi smo vse in vsi smo eno. Midva sva se začela zavedati smisla. Nisva le fizični bitji - to veva, ker vse skupaj, vsi skupaj smo le brilijantna ideja. Vsi smo sestavljeni iz enakih drobnih delcev, vsi smo ena snov, le energije so drugačne, bistvene.
Kamen je pač kamen in če ga zdrobiš nastane več kamenčkov, ti pa so še vedno kamen. Prav tako je z nami.
Si si kdaj predstavljala vesolje, to neznansko globino niča? To veliko gmoto, to brezmejno neskončnost. Kaj je tam, kjer se konča? Se sploh kje konča?
Nič ni končnega, nič zagotovo dorečenega. Vse se vrti - Zemlja, vsi mi in vesolje. Nič ni stalnega, je le neskončno gibanje, nihanje energij, odmiranje, obnavljanje ...
Celoten sklop poganja neko neuničljivo kolo, reciva temu bog, neka višja sila, neutrudni perpetuum mobile, ideal, ki se ga ne da ustaviti, ne ustvariti, edini, edini vsemogočni. Ostalo so majhna kolesca, tudi midva in čeprav majhna, imava moč, da spremeniva smer. Ponudiva pomoč višji biti, ker v nasprotnem primeru nam grozi polom, hreščanje in lomljenje kolesc.
Vse, kar so naju do sedaj naučili je racionalno, strogo dokazano - kup teorije. To imava. Na to je treba sedaj pogledati skozi drugo oko - notranje. Svet je treba spoznavati tako, da si pokriješ svoje "fizične" oči. Na začetku ni seveda nič, potem pa se kar naenkrat začne odpirati. Moč je v nas, svetloba je v nas, skupaj jo bova skušala najti. Svet je treba uglasiti kot instrument, šele potem bo lahko zazvenel v pravi harmoniji.
Pospraviva zdaj to tvojo sobo, začutiva tu, tu pri sebi."
Hlastno sva grabila knjige in jih postavljala na police, zlagala razsute liste in misli so se umirjale. Ko sva končala, se je po prostoru začela širiti prijetna toplina, domačnost, urejenost, ... Občutila sva olajšanje. Na naju ni nič več "pritiskalo". Vse je na svojem mestu. In tudi midva sva ... Zdaj lahko začneva.
Počutim se kot prerojena. Začutila sem svoje ponovno rojstvo in kot da ga čutim prvič. Vse je tako nedolžno, sveže in lepo ...
<3
četrtek, 1. november 2012
SAMO ŠE ENO NOČ
(napisano julija, 1999, najdeno letos in prepisano danes :))
Ko je človek tako zelo sam, samcat, osamljen, da čuti tišino in sliši črvička v lesu, mu ne preostane drugega, kakor da se zateče nekam drugam, v nek svoj svet. Prisluhne svoji trpeči duši, svojemu strtemu srcu in obupano grabi po raztreščenih koščkih svojega življenja ter jih skuša vsaj za silo zlepiti skupaj.
So pa ljudje, ki se vdajo nenehni naglici in hrupu vsakdanjika, ki hodijo po svetu s pokritimi očmi, ki se bojijo biti včasih sami s seboj ... Ne poznajo oziroma nočejo poznati stisk drugih ljudi, svoje strahove pa potiskajo nekam globoko, globoko, daleč stran ... So kot zombiji, kot pobarvane lesene lutke, ki se pustijo voditi in premikati. Noben njihov gib ni hoten, kaj šele naključen. Vse in vsi so podrejeni neki višji sili, neki klišejski miselnosti. Vendar kako se iztrgati iz tega strašnega objema?
Tako sama spet nekega večera sedim v svoji "kavarnici" - tako pravim tej svoji izbici, ki me navdaja s toplino ... Ob opojno dišeči kavi, obdana s tihim, radovednim pohištvom.
Dovolj imam sveta, življenja, vse je zame le še muka. Zaprem vsa vrata, okna, zagrnem težke rdeče zavese in izčrpana omahnem na tla.
"Tako, sedaj mi nihče nič več ne more!" Nisem se pa zavedala, da sem tam še jaz..., jaz, ki sem prav tako človek in da sem sama sebi še najbolj nevarna, da sem bila sama sebi še največji sovražnik, prijatelj bolj redko ...
Sedim iz oči v oči resnici nasproti, zavarovana pred vsemi, zaprta pred svetom, ujeta v kletki spoznanja. Prišel je ta trenutek, ker enkrat le pride ... Če si ne vzameš časa zase, ko ga potrebuješ, se enkrat zlomiš.Takrat si primoran, da razčistiš sam s sabo, da se ošteješ, da si oprostiš ...
Res sem brez volje, elana za življenje, na dnu. Čutim, da padam, še padam. Vedno znova sem odkrila, da ko enkrat začneš padati, je najbolje, da padaš toliko časa, dokler se pod tabo podira. Nima pomena ustaviti se nekje na trhlih tleh, na majavih stenah svoje "stolpnice" ... najboljše je enkrat opraviti s tem, podreti, kar je slabega, tako da stojiš na močni, trdni podlagi in te ni strah narediti novega koraka. In potem začneš graditi, počasi a vztrajno zbiraš opeke svojih dejanj. Kolikor je človek "močan" sam, toliko močne so vezi med gradniki, toliko močna je tvoja "stavba", tvoje "obstajanje".
Ko dokončaš nadstropje, živiš v njem in gradiš naslednje. Vsako leto si višje. Nikoli pa ne smeš pozabiti na nadstropja pod seboj, zakaj, prav ona so tista, ki so ti dala zdajšnji razgled. Ko končaš, ko narediš streho, ko čutiš, da si v življenju naredil vse, za kar si bil tokrat poslan, lahko zadovoljno in ponosno izstopiš, zapustiš vse, vse, ker tvojo "hiša" stoji in je nekaj, kar ti je uspelo ustvariti s svojo močjo.
Pa SANJE, sanje so lahko največ, kar imaš, da sanjaš svoje cilje, da si kot otrok, ki gradi gradove v peskovniku, lovi milne mehurčke, plešoče v zraku in se iskreno zareži ob pogledu na košček čokolade. Ker če sanjaš - zaupaš, ustvarjaš - živiš, ker v sanjah si volja, si moč, si, ker preprosto si. Če bi svet le stvaren bil, bi že zdavnaj nas ubil ...
Dokler si otrok - živiš, takoj ko "odrasteš" - ne živiš več. Ujameš se v brezizhodno mrežo egoizma, otopelosti, počasnega tonjenja v pozabo. Ko imaš pred seboj le še skrb za preživetje, dolgočasen vsakdanjik, dvojno moralo ..., ko v življenju za nič nisi več hvaležen, ko te nič več ne preseneti, presune, razveseli, razžalosti ... Nisi se več sposoben predati naključjem, pozabiti na čas in se prepustiti trenutnim radostim.
Dolgo sem se presedala sem ter tja in se ukvarjala s takšnimi in drugačnimi mislimi, predajala vsem mogočim občutkom čim bolj živo, čim bolj doživeto, neponovljivo.
Potem pa je le nekdo vstopil. Brez pozdrava, brez zgovorne kretnje, le vstopil. Ves urejen, z zanimivimi potezami, nekako črno skrivnosten, on, ki ga nisem poznala ...
se nadaljuje :)
naj vaša srca žarijo in miren večer želim <3
(napisano julija, 1999, najdeno letos in prepisano danes :))
Ko je človek tako zelo sam, samcat, osamljen, da čuti tišino in sliši črvička v lesu, mu ne preostane drugega, kakor da se zateče nekam drugam, v nek svoj svet. Prisluhne svoji trpeči duši, svojemu strtemu srcu in obupano grabi po raztreščenih koščkih svojega življenja ter jih skuša vsaj za silo zlepiti skupaj.
So pa ljudje, ki se vdajo nenehni naglici in hrupu vsakdanjika, ki hodijo po svetu s pokritimi očmi, ki se bojijo biti včasih sami s seboj ... Ne poznajo oziroma nočejo poznati stisk drugih ljudi, svoje strahove pa potiskajo nekam globoko, globoko, daleč stran ... So kot zombiji, kot pobarvane lesene lutke, ki se pustijo voditi in premikati. Noben njihov gib ni hoten, kaj šele naključen. Vse in vsi so podrejeni neki višji sili, neki klišejski miselnosti. Vendar kako se iztrgati iz tega strašnega objema?
Tako sama spet nekega večera sedim v svoji "kavarnici" - tako pravim tej svoji izbici, ki me navdaja s toplino ... Ob opojno dišeči kavi, obdana s tihim, radovednim pohištvom.
Dovolj imam sveta, življenja, vse je zame le še muka. Zaprem vsa vrata, okna, zagrnem težke rdeče zavese in izčrpana omahnem na tla.
"Tako, sedaj mi nihče nič več ne more!" Nisem se pa zavedala, da sem tam še jaz..., jaz, ki sem prav tako človek in da sem sama sebi še najbolj nevarna, da sem bila sama sebi še največji sovražnik, prijatelj bolj redko ...
Sedim iz oči v oči resnici nasproti, zavarovana pred vsemi, zaprta pred svetom, ujeta v kletki spoznanja. Prišel je ta trenutek, ker enkrat le pride ... Če si ne vzameš časa zase, ko ga potrebuješ, se enkrat zlomiš.Takrat si primoran, da razčistiš sam s sabo, da se ošteješ, da si oprostiš ...
Res sem brez volje, elana za življenje, na dnu. Čutim, da padam, še padam. Vedno znova sem odkrila, da ko enkrat začneš padati, je najbolje, da padaš toliko časa, dokler se pod tabo podira. Nima pomena ustaviti se nekje na trhlih tleh, na majavih stenah svoje "stolpnice" ... najboljše je enkrat opraviti s tem, podreti, kar je slabega, tako da stojiš na močni, trdni podlagi in te ni strah narediti novega koraka. In potem začneš graditi, počasi a vztrajno zbiraš opeke svojih dejanj. Kolikor je človek "močan" sam, toliko močne so vezi med gradniki, toliko močna je tvoja "stavba", tvoje "obstajanje".
Ko dokončaš nadstropje, živiš v njem in gradiš naslednje. Vsako leto si višje. Nikoli pa ne smeš pozabiti na nadstropja pod seboj, zakaj, prav ona so tista, ki so ti dala zdajšnji razgled. Ko končaš, ko narediš streho, ko čutiš, da si v življenju naredil vse, za kar si bil tokrat poslan, lahko zadovoljno in ponosno izstopiš, zapustiš vse, vse, ker tvojo "hiša" stoji in je nekaj, kar ti je uspelo ustvariti s svojo močjo.
Pa SANJE, sanje so lahko največ, kar imaš, da sanjaš svoje cilje, da si kot otrok, ki gradi gradove v peskovniku, lovi milne mehurčke, plešoče v zraku in se iskreno zareži ob pogledu na košček čokolade. Ker če sanjaš - zaupaš, ustvarjaš - živiš, ker v sanjah si volja, si moč, si, ker preprosto si. Če bi svet le stvaren bil, bi že zdavnaj nas ubil ...
Dokler si otrok - živiš, takoj ko "odrasteš" - ne živiš več. Ujameš se v brezizhodno mrežo egoizma, otopelosti, počasnega tonjenja v pozabo. Ko imaš pred seboj le še skrb za preživetje, dolgočasen vsakdanjik, dvojno moralo ..., ko v življenju za nič nisi več hvaležen, ko te nič več ne preseneti, presune, razveseli, razžalosti ... Nisi se več sposoben predati naključjem, pozabiti na čas in se prepustiti trenutnim radostim.
Dolgo sem se presedala sem ter tja in se ukvarjala s takšnimi in drugačnimi mislimi, predajala vsem mogočim občutkom čim bolj živo, čim bolj doživeto, neponovljivo.
Potem pa je le nekdo vstopil. Brez pozdrava, brez zgovorne kretnje, le vstopil. Ves urejen, z zanimivimi potezami, nekako črno skrivnosten, on, ki ga nisem poznala ...
se nadaljuje :)
naj vaša srca žarijo in miren večer želim <3
Naročite se na:
Objave (Atom)