cherry blossom <3

 

https://www.facebook.com/jacidesign

Wire ring and earrings <3

https://www.facebook.com/jacidesign

fuchsia <3

https://www.facebook.com/jacidesign

magic flowers headbands <3

 

https://www.facebook.com/jacidesign

 

 

 

 

Vse, kar šteje …

Danes sem srečala sebe, sebe izpred nekaj let … Nekoga z enako iskro v očeh, nekoga z enakim dvomom in stisko v srcu, nekoga, ki čeprav boječe, želi zaupati. »Sem bruc na vašem faksu,« pove… na »tudi mojem« faksu in srce mi spet močneje zažari. Pomežik in srečno novi znanec, kolega! Želim ti čudovito pot … iz »dna« srca!

Za trenutek me je ta zamolkla bolečina v njegovih očeh ponesla nazaj v tiste čase, kot ni bilo, kot naj bi bilo, pa čeprav je očitno tako moralo biti. Spodnje misli sem zapisala precej dolgo nazaj, a vendar sem jih danes začutila tako blizu sebe, da me je zazeblo. So zelo osebne, vendar brez njih ne znam zaključiti tega, kar želim povedati

»Steklena zima in neprijazna, v lastnem odmevu ubijajoča se tema in ta skeleč občutek odtujenosti in popolne otopelosti in brezizrazni utripi gnilega srca in...
In tako sama izginjam v noč.

Moj gorak dih riše ledene, grozeče podobe strtega življenja, na dno potisnjenih občutkov, raztrganih želja in zmečkanih sanj.
Da bi se lahko rodila še enkrat...
Vsaj enkrat še.

In da bi vedela, kar vem žal danes.
Da sonce ne greje vsakega enako, da nekaterih sploh ne.
Da svet ni lep, da pravzaprav vsega, kar naj bi obstajalo, sploh ni tukaj ali pa je in obstaja kot navidezna prikazen in premineva v slavi svojega scenarija. Ni tu po nekem naključju, temveč zato, ker tako mora biti, ker jo je nekdo prepričal, da je tako edino prav.

Kot privid, kot nema pesem, izgubljena med notami življenja, v nebo vpijoč nikogaršnji krik, pozdrav brez slovesa v sreči utopljene ironije mimo hitečih spletk, kaplja krvi v oceanu solza bolečih napak, meglenih uspehov, upajočih na brezčasje hitečih korakov, bridkih ukan prežečih čekanov, željnih bedakov prezračenih klavnic, praznih obljub tavajočih spominov, izpitih ključev izgubljenih, pijanih gradov, parada vrtnarjev sadik brez korenin priložnosti, utopljenih v upih zaspalih nevest, hlepečih po nikogaršnjem jutri.

 

In potem se en dan vseeno začne z jutrom...«

In potem se je en dan res začel z jutrom. In potem ni bilo nič več tako, kot naj bi bilo, oziroma, kot bi moralo biti. Ko prideš v življenju do točke, ko nimaš več kaj izgubiti, ko ni več nikogar ali ničesar, kar bi ti dajalo potuho, ko je samo še tema … tema za teboj, tema pred teboj in v naročju snop odcvetenih sanj, potem lahko staviš še edino, kar imaš – svoje življenje – ter preprosto upaš, zaupaš.

V najtežjih trenutkih sem zapisala: »Pretežko je, ne zmorem. Jaz bi danes rada videla, kaj bo jutri!« In veste kaj, danes je ta »jutri«. Objamem sama sebe in si rečem: »Hvala, Vesna, za vse, ker si verjela v …!«

V letošnjem letu sem popolnoma zaključila to svoje obdobje življenja, zmagala zadnjo bitko v tej vojni in sedaj se ne borim več ... Prvo poletje brez …, prva jesen brez … vse žari v novih barvah in jaci je prišla nazaj ...

Ne čakajte, da vam bo prehudo. Ko se naslednjič utapljate v svojih oceanih solza, se spomnite, da so to samo vaše neizživete strasti, zatajene sanje in za njimi mnogo pretežkih občutkov …

In ta bežni znanec, ki je v meni uspel za hip podoživeti vse to … ta, ki te dni dela svoje prve korake po drzni poti, ki sem jo sama že prehodila, mi je dal zagon za naprej, pregnal tiste dvome, ki so me razjedali zadnje dni. Verjetno sem mu odnesla kakšen »kamenček«, tudi on meni, priznam … vse za menoj, vse pred njim in pred mano nova pot … <3

Hvala za vse, kar je … Hvala za življenje, za srčne ljudi, iskrive nasmehe in tople stiske rok!

Mogoče ni vse, kar šteje, je pa zagotovo zelooo veliko, če lahko na koncu (in že vmes) sam sebi pogledaš v oči.

Mirno noč vam želim <3 in naj vaša srca žarijo :)